Novica: Zbiranje zamaškov za Marka

Home Novica: Zbiranje zamaškov za Marka

Ko gre za dobra dela, smo pri Glasbeni šoli BUČAR radi zraven. Tokrat želimo pomagati 3-letnemu Marku iz Maribora, ki se je rodil v tridesetem tednu nosečnosti, zaradi česar ne more hoditi, saj ima Cerebralno paralizo 3. stopnje. Markova mamica je brezposelna, zato si v finančni stiski terapij, ki so za Markov gibalni razvoj nujno potrebne,  žal ne morejo privoščiti.

Poteka akcija zbiranja zamaškov za Marka. Vsi, ki bi želeli pomagati tako, se lahko obrnete na Glasbeno šolo BUČAR. Aktivirane pa so tudi SMS linije, kamor lahko pošljete sporočilo, s ključno besedo MARK, na 1919 in s tem prispevate 1 €.

VNAPREJ ISKRENA HVALA ZA POMOČ!!!

ZGODBA O MARKU

Nosečnost je za žensko nekaj najlepšega v življenju, novorojeni otrok pa pravi mali čudež, ki s svojo borbenostjo že v prvih mesecih življenja premaguje številne ovire, naj bo gibanje, govorjenje ali le razumevanje. A vse, kar se zdi samoumevno, se lahko razblini že takoj po rojstvu otroka. Življenje lahko v trenutku zaide na pot, ki si je nismo začrtali in na takšno pot je zavila tudi družina Krmpotič-Furrman iz Maribora.

Jasna Furman in Damijan Krmpotič sta 9. januarja 2011, v tridesetem tednu Jasnine nosečnosti, povila svojega prvorojenca Marka. Med porodom pa je prišlo do zapletov, Mark je ostal brez kisika in pri tem utrpel poškodbe možganov, ki vplivajo na njegov gibalni razvoj, motoriko, vid, senzoriko in percepcijo. Postavljena je bila diagnoza – cerebralna paraliza tretje stopnje – spastična diplegija. »Kljub temu da ima Mark zdaj že tri leta, še vedno ne more sam hoditi oziroma jesti, zaradi škiljenja nosi očala, odvisen pa je tudi od pleničk. A to ga ne ovira, ostaja družaben in zelo dobrovoljen otrok, poln življenja, smeha in veselja,« pravi Jasna.

Starša bi naredila vse, da bi se pričel Marko sam postavljati na noge ob opori, kasneje ob opori in na koncu celo naredil prve korake, ki bi ga vodili v samostojnejše življenje. »Verjamem, da bo napredoval in tudi shodil. Ima vse možnosti, a s to oviro se je treba soočiti, se z njo boriti in jo premagati. Pri treh letih njegovo telo še vedno ne kaže upočasnitve razvoja in čeprav so premiki oziroma preskoki v razvoju izredno počasni, Mark ostaja velik borec. Je zelo bister fant in se, kljub temu da je včasih že sit voženj od terapije do terapije, zaveda, da mu te zelo pomagajo,« še doda vidno utrujena Jasna, ki ne skriva bolečine ob žalostni usodi svojega sina. Vsaka mati svojemu otroku želi le najboljše. Čeprav Mark sebe ne dojema kot nepopolnega, občasno vseeno pove, česa si najbolj želi: »Rad bi hodil.« To so besede, ki žalostijo njegove najbližje in se globoko dotaknejo tudi nas.

Otroci z motnjami v gibanju, kakršne ima Mark, bi potrebovali nevrofizioterapijo vsaj štirikrat na teden, zaradi finančnih omejitev družine pa je je Mark deležen le dvakrat tedensko – enkrat v zdravstvenem domu in enkrat v samoplačniški obravnavi. »Dobro bi bilo, da bi se čim večkrat udeležil tudi plavanja po metodi Halliwick, ki pomaga k celostnemu sproščanju mišic v telesu. Lani mu je tovrstno plavalno terapijo omogočilo društvo Sonček, letos pa nam tega družinski proračun ne dovoljuje več. Cena 45-minutne nevrofizioterapevtske obravnave je 30 evrov, če pa bi se odločili še za terapije therasuit, ki pri učenju hoje dajejo zelo dobre rezultate, bi letno samo za terapije porabili več kot 6000 evrov. Tega denarja žal nimamo in brez pomoči javnosti bi bili dodatne terapije primorani omejiti. Jaz sem žal brezposelna in tako je naš edini prihodek Damijanova plača,« pravi Jasna, ki se zaveda, da s svojimi rokami ne more nadomestiti profesionalnega dela nevrofizioterapevtov.

Družine Krmpotič-Furrman pa ne pestijo le težave s plačevanjem terapij. Pred Markovim rojstvom sta starša kupila stanovanje, v katerega sta vložila prav vse. Stanovanjsko posojilo je zaradi Markovih težav postalo velik finančni zalogaj, ki ga komajda še zmoreta. Vse večji problem pa so tudi stopnice, kar 72 jih je, v stanovanjskem bloku brez dvigala. Mark namreč tehta že dvanajst kilogramov in pogosto premagovanje stopnic je Jasno že stalo zdravja, saj ima težave s hrbtenico. Starša zdaj zbirata soglasja sostanovalcev za vgradnjo dvigala in ponudbe izvajalcev. Čeprav si ne predstavljata, kako bosta zbrala zanj potrebna sredstva, pa vseeno nenehno sanjata o njem: »Dvigalo bi nam dalo dušo in krila.«

Čeprav sta si Jasna in Damijan vedno želela imeti dva otroka, sta v tem času preveč vpeta v Markovo zdravljenje. »Nimava časa, da bi razmišljala o čem drugem, kot le o tem, kaj bi še lahko storila za Marka. Že od njegovega rojstva se boriva za njegov napredek. Mark je edinček in kljub temu, da so me nagovarjali, naj si čim prej omislim še enega otroka, tega ne zmorem. Mark ima tako dober potencial za napredovanje, za bolj kakovostno življenje in za normalno hojo, da ves svoj čas vlagamo le vanj. Če bi imela še enega otroka, Marku ne bi mogla ponuditi toliko, kot mu lahko ponudiva sedaj. Kot mama si tega nikoli ne bi odpustila. Hočem mu ponuditi vse, kar je v moji moči. Otrok najbolj napreduje prav od rojstva do tretjega oziroma četrtega leta, nato pa je z vsakim letom razvoj vse težji in Marku bi rada omogočila ves spekter terapij, ki bi mu lahko pomagale do lepšega življenja,« za konec pove Jasna.

Mark pravi: »Mami, rad bi hodil!« Mi odgovarjamo: »Mark, pomagali ti bomo do prvih samostojnih korakov!

Vir: Dnevnik